Kot sem zapisal v prvem prispevku se je leta 1989 (in ne 1987, kot sem zpaisal napačno) na vse bolj organizirano gibanje v Evropi odzvala tudi FSJ (jugoslovanska nogometna zveza) in izvedla prvo uradno prvenstvo bivše skupne države v malem nogometu. Na prvih treh prvenstvih so nastopali tudi slovenski prvaki, sledilo je četrto prvenstvo, na katerem Slovencev ni bilo več zraven, kasnejše prvake pa si statistično lasti današnja Srbija, ki je bil vmes tudi Srbija in Črna gora. Vsaj tako piše na njenih uradnih straneh, kjer naštevajo vse dosedanje prvake, med njimi so tudi tisti iz bivše Jugoslavije in kasnejše skupnosti s Črnogorci.

Prvo uradno prvenstvo FSJ je bilo 4. in 5. februarja 1989 v Visokem pri Sarajevu, gostila pa ga je nogometna zveza Bosne in Hercegovine. Na njem je nastopilo 8 ekip, ki so bile razvrščene v dve skupini s štirimi moštvi. Slovenske barve je branil koprski KMN Tutti Frutti Sonček, ki je zmagal na slovenskem republiškem prvenstvu leta 1987 v Škofji Loki (v finalu je ugnal mariborske Talce). Koprčani, ki so bili povečini igralci velikega nogometa, nekateri tudi kasnejši reprezentanti velikega nogometa, so uvodoma premagali srbskega pvaka Deni iz Grocke 3:1, v drugem krogu so bili visoko poraženi proti kasnejšim prvakom iz hrvaške Kutine (2:8), tretjo tekmo v svoji skupini pa so dobili proti Plamen Grahorovi iz Zagreba 4:2. Z enakim  izidom so zmagali na tekmi za tretje mesto proti Gramosu iz Skopja. Zanimivo je, da se na prvenstvu sploh ni igral polfinale, ampak sta se oba zmagovalca skupin neposredno uvrstila v finale, drugo uvrščeni ekipi sta se pomerili za bronaste kolajne, tretje uvrščeni za peto, ter četrto uvrščeni za končno sedmo mesto.

Podoben sistem je veljal tudi na naslednjih prvenstvih. Drugega je gostila Sremska Mitrovica, slovenske barve pa je zastopal ljubljanski KMN Kleparstvo Vukoslavljevič Vuko. Prvi dan turnirja, 10. februarja 1990 so varovanci Željka Pijetloviča izgubili obe srečanji. Najprej jih je porazila zagrebška Uspinjača (3:7), nato pa še beograjska Pizzerija Boa (3:4). Edino točko so Ljubljančani osvojili naslednji dan proti moštvu Tango iz Novega Sada, s katerim so remizirali 6:6. Je pa ta točka zadoščala za uvrstitev v boj za peto mesto, kjer so Bratun, brata Čož in soigralci premagali Ratar iz takratnega Titograda 6:4. Naslov drugega jugoslovanskega prvaka je pripadel Uspinjači.

Za konec slovenskih nastopov na uradnih jugoslovanskih prvenstvih so nas predstavljali še mariborski Talci in se izkazali s ponovitvijo koprskega tretjega mesta. Prvenstvo je bilo v zagrebški dvorani na Trešnjevki, pravzaprav v znameniti »Kutiji šibica«, po kateri se še danes imenuje največji turnir malega nogometa na teh prostorih, pa čeprav se v tej dvorani ne igra več. Prvenstvo je bilo odigrano 12. in 13. januarja 1991. Mariborčani so najprej napolnili mrežo Šida iz Vojvodine 7:1, nato so remizirali s kasnejšim prvakom Seljakom iz Livna v Bosni in Hercegovini (2:2), za konec pa še z Rudarjem iz Kosovske Mitrovice (6:6). V boju za bronasta odličja so bili boljši od Ratarja 6:5 in tako so bili Slovenci še drugo leto zaporedoma boljši od Črnogorcev.

Po nastopih na jugoslovanskih prvenstvih se slovenski prvaki celo desetletje niso udeležili nobenega uradnega tekmovanja. Šele takrat je namreč Uefa pripravila prvo uradno tekmovanje za evropski pokal (državnih prvakov), na keterem nas je zastopala Litija. Že prvo sezono si je pridobila zaupanje mednarodne nogometne zveze in tak osmo v Litiji videli tudi kasnejše prve in zgodovinske uradne evropske prvake, Playas de Castellon. V nadaljevanju tega tekmovanja,  o katerem več v enem od naslednjih prispevkov, so se Litijani uvrstili med osmerico evropskih velikanov, kar je verjetno neponovljiv dosežek slovenskega klubskega futsala, lani Gorica, letos pa tolminski Puntar Casino Safir pa med šestanjsterico najbljših klubov na stari celini.

Državni prvaki skupne države:

MNK Kutina (19888/89), MNK Uspinjača Zagreb (1989/90), Seljak Livno (1990/91), Davor Sarajevo (1991/92).

Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)