Boštjan Uršič je pustil močan pečat na slovenski futsal sceni. V Puntarju si želijo, da bi še igral in pomagal s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami.

Boštjan, kdaj vas lahko spet pričakujemo na parketu?
»Ne vem še, nisem se še odločil. Sezona se že začenja, to mi je jasno.«
 
Kako je z vašo poškodbo?
»Vse v najlepšem redu. Je pa res, da je le mišica na nogi še malce slaba. Če bi hotel igrati, bi jo moral kar okrepiti. Futsala dejansko leto dni sploh nisem igral.«

V klubu bi želeli, da pomagate?
»To je res, večkrat se slišimo, a vedno rečem, da si bom vzel še nekaj dni za razmislek.«

Potem nadaljuje:
»Nisem več star 25 let, ampak 32. Leto dni sem počival. Dilema je velika, ali se sploh splača. Zavedam se, kaj sem lahko včasih naredil. Pripravljen sem, da se spet vrnem, da vložim ves svoj prosti čas, a kaj če ne bom več mogel igrati, kot sem. In ne bom več užival.«

Kljub temu pa ste ves čas spremljali, kaj se dogaja.
»Ah seveda, bil sem na tekmah Puntarja in Oplasta.«

Ob tem ste tudi opazovali, kako je napredoval Kristjan Čujec, ki je odšel v svet.
»Glede na njegove igre je bilo jasno, da mora čimprej v tujino, da še napreduje. Tu sploh ni imel več konkurence. Sem se pa bal, da bo ostal doma, kot se to ponavadi zgodi z nami fanti v tej dolini, saj smo vezani na dom in nam tujina ne diši.«

Še vedno pa na parketu ostaja vaš brat Rajko.
»Vsaj še sezono zagotovo, njegov velik motiv je reprezentanca. Če bomo še gledali bratski dvoboj? Počakajmo še malo.«