Saša Leban je lani jeseni uradno sklenil svojo športno pot. Že takrat je dal vedeti, da ga zanima tudi trenersko delo. Ni čakal dolgo, letos so angažirali v Oplastu, kjer je bogato kariero tudi končal. Uvod je bil sijajen – preboj v polfinale pokala Terme Olimia ter zmaga v prvi tekmi četrtfinala 1. SFL.

Vse to je verjetno dovolj, da se dobro počuti tudi Leban, sicer diplomant Fakultete za šport Ljubljana.
»Seveda se počutim super, boljšega debija si ne bi mogel želeti. Tri tekme so za mano, zmagali smo.  Igralci so se držali naših dogovorov. Vem, da tale serija ne bo večno trajala, a upam, da e ne bo kar tako hitro konec.«

Dobrodošli spet nazaj v Oplastu. Ni dolgo trajalo, da ste se vrnili. Se je bilo težko odločiti in vrniti?
»Saj niti ni bila to huda odločitev. Bolj sem tu, da pogasim požar trenutnega stanja. Nastala je zmeda glede trenerjev, spomnili so se name. Ambicij mi ni manjkalo, želel sem si to delati. Po pogovoru z družino sem izziv tudi sprejel.«

Po pogovoru z igralci vemo, da ste jih navdušili.
»Tople vode si nisem izmislil. Mislim, da je bil bolj problem vodenja, igralci pa so potrebovali trdo roko. Pa niti ne, da bi bil strog ali da bi delali pod pritiskom… Moja prednost je to, da točno vem, kaj mi lahko vsak igralec prispeva, saj sem z njimi igral.«

Niso redki, ki menijo, da to ne gre skupaj – včeraj soigralci, danes pa njihov šef.
»To drži, a smo se ujeli. S tem nisem imel težav, spoštujejo moje odločitve.«

Zdi pa se, da ste v teh tednih kar abonirani na tekme z Bronxi.
»Prav imate. Niso lahke tekme s škofjoti. Zadnjič smo jih resnično visoko ugnali, a to ni realen pokazatelj razmerja moči. V petek nas na drugi četrtfinalni tekmi čaka težko delo, prav tako v pokalu Terme Olimia, kjer ciljamo na finale.«

Kaj bi vzeli od svojih bivših trenerjev in dodali v mozaik imenovan Saša Leban trener?
»Mirnost Simona Kende, saj sem sam povsem drugačen tip človeka. Igralske izkušnje Zorana Teska, rad bi to prenesel na igralce, kot je počel Zoran. Ter seveda – nisem ga pozabil – pomen motivacije in samozaupanja, katerega nam je vcepil Simon Rosič.«

Četudi ste prišli na pomoč, pa tudi trenerska služba je hitro minljiva, bi menda radi nadaljevali to delo.
»Težko je govoriti, kaj bo, ko bo… Sezone ni konec. Ko je bo, bo jasno, kdo ostaja, kdo gre, kakšne plane ima uprava ter kakšna sredstva so na voljo. Ne skrivam pa – na tem mestu se vidim na daljši rok.«

Tekst: D.P.
Foto: D.P.