Po tem ko sta prve tri pokalne lovorike osvojila Inženiring Šarbek in dvakrat mariborski Luvin, se je v naslednjih letih vrnil v Litijo. Tam so se veselili še štirikrat, vmes pa so jim veselje za leto dni prikrajšali Celjani (Pelikani). S sezono 2003/04 se je v prenovljeni obliki z zaključnim turnirjem najboljše četverice naslov odselil v Posočje (v Tolmin in Kobarid), lani pa v severno-primorsko metropolo. Zaključni turnir, takoimenovani »Final Four«, je bil zadetek v polno. Po dvakrat so ga gostili Kobaridci in Tolminci, po enkrat pa Ajdovci in Novogoričani. Letošnji, 15. po vrsti zaključek se seli v Litijo.
V finalu četrte pokalne sezone 1998/99 sta se pomerila tekmeca ob Savi. Že drugič zaporedoma je bil eden od finalistov drugoligaš, tokrat zagorski Amaco Pajnkiher (leto prej koprski Black & White). Zagorjanom je tudi pripadlo prvo finalno srečanje, izid je bil 4:3. Litijani so dobili povratni dvoboj 3:1, vendar pot do naslova ni bila lahka. Zagotovili so si ga šele v zadnji četrtini srečanja pred 800 gledalci. Režiser zmage je bil Tomi Horvat, ki je v tisti sezoni prišel v Litijo iz ljubljanske Lipe in se takrat (še) ni preveč naigral. Svojo zadnjo tekmo sta odsodila legendarna Zlatko Raukovič iz Velenja in Stane Babič iz Laškega. Za Litijane sta zadela še Andrej Vrhovec in dolgoletni kapetan Borut Kristan, za Zagorjane pa Nišič. Naslednji dve leti sta bila finalista litijski in celjski klub. Prvo sezono je finale pripadel Liijanom, drugi pa Celjanom. Obakrat so igrali po dve srečanji. Na slednjem so Litijani vodili že 3:1, nato pa so gostje na čelu s sedanjim reprezentančnim selektorjem Andrejem Dobovičnikom pripravili preobrat in slavili 7:4. Dobovičnik je zadel dvakrat, po enkrat pa Adamič, Kovačič, Kolar in Lazič. Preden se je začela pisati nova zgodovina (zaključni turnirji četverice), je v Litiji pristal še en pokal. Takratni nasprotnik v finalu je bil zagorski Gip Beton Mto. Svea je že na prvem srečanju v Zasavju dosegla nedosegljivo prednost 9:4. Horvat je zabil štiri gole, dva Senudin Džafič, po enega pa Gorazd Kurič, Primož Zorč in Denis Ibrišimovič. Povratni dvoboj je bil revijalnega značaja, končal pa se je 3:3. Zagorski dres so takrat nosili Boban Simič, Milan Adrinjek, Marko Janjič, Boštjan Guček, Draženko Vujič in drugi. Svea je imela izjemno generacijo, ki se je uvrstila tudi med osmerico najboljših v Evropi.
Prvi »Final Four« je bil v sezoni 2003/04, gostil pa ga je Oplast Kobarid. Turnir je bil odlično izveden, polna tribuna v kobariški dvorani pa potrdilo, da je bila odločitev o tovrstnem zaključku pokalnega tekmovanja pravilna. To se je izkazalo tudi v naslednjih sezonah, ko so zaključek brezhibno pripravili Puntar, Kix Ajdovščina in Gorica. Prvi dve leti lahko združimo s tekmovalnima uspehoma Puntarja in Oplasta. Oba sta zmagala na »gostujočih« tleh, v finalu pa sta premagala drug drugega. Tolminci so slavili 7. marca 2004. Bilo je kar 6:2 za takoimenovane upornike. Sodila sta bivša mednarodna sodnika Radenko Mijatovič in Silvo Borošak, ki sta danes predsednika komisije in sodniškega odbora. Prvo ime zaključnih turnirjev (tudi naslednje sezone) je postal Boštjan Uršič, saj je zmagoval v dresih obeh moštev. Finale v Tolminu, sodila sta ga Srečko Resner in Niko Vivod, prav tako takratna mednarodna sodnika, je bil odločen po kazenskih strelih. V rednem delu sta zadela Igor Kragelj v 3. in Boštjan Uršič v 36. minuti. Za Oplast je brcal tudi bivši reprezentant velikega nogometa Grega Židan, odločilno šestmetrovko pa je zadel takrat rosno mladi Jani Ručna. V sezoni 2005/06 se je karavana preselila v Vipavsko dolino. Tudi finale v Ajdovščini je bil odločen šele po kazenskih strelih. Oplast je bil uspešnejši od zagorskega Gip Betona MTO. Le-ta je nastopil brez dveh velikih adutov, Davorina Šnofla in Siniše Brkiča, ki sta se po polfinalnem srečanju dan pred tem odpeljala domov. Naslednji dan se nista mogla vrniti zaradi snežnega meteža, ki je zajel Slovenijo in povzročil zaporo na Razdrtem. Med najboljšo četverico se je uvrstil ajdovski Kix, zato je tudi prevzel organizacijo zaključnega turnirja. Puntar je končno zmagal na svojem parketu. V finalu 18. marca 2007 je ugnal Zagorjane 3:2. Končni rezultat ni pravi odraz moči na igrišču. Rumeni so v prenovljeni tolminski »telovadnici« vodili že 3:0, zadeli pa so Kragelj, Lenarčič (iz 10-metrovke) in Čujec. Zasavci so popravili rezultat z dvema goloma Dejan Simiča šele v zadnji minuti in z vrha dvorane so po pisku sirene poleteli rumeni baloni. Puntar je slavil še naslednjo sezono. Finale je bil 9. marca 2008 v Novi Gorici, izid proti gostiteljem pa 2:1. Sodila sta »nova« mednarodna sodnika Borut Šivic z Bleda in Dejan Nikolič iz Ljubljane. Mož odločitve je bil Rajko Uršič, junak srečanja Benjamin Melink, za Novogoričane pa je avtogol zabil Kristjan Čujec.
Kako so se lani v štirinajsti izdaji pokalnega tekmovanja odrezali Pertovt, Grželj, Goranovič in soigralci, ki so prinesli prvo pokalno lovoriko v Novo Gorico, pa naslednjo nedeljo, ko bosta že znana letošnja finalista. V sobotnm polfinalu se bosta pomerila Gorica in Dobovec, ter Litija in Oplast Kobarid.
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)