Tokrat začenjam v Londonu, ki je v zadnjih petih letih postala moja (delna) dopustiška destinacija. Tam sem si letošnjega petega septembra ogledal tudi prijateljsko tekmo slovenske nogometne reprezentance, v hodniku štadiona na Wembleyu pa sem srečal tudi Aleksandra Sandija Brunška, ki je bil eden od dvanajsterice igralcev, katere je naš selektor Dušan Razboršek popeljal na naše prve kvalifikacije leta 1995 v Belgijo. Pred tem je slovenska futsal reprezentanca doživela svoj krst v Košicah na Slovaškem, kjer je 15. in 16. septembra odigrala svoji prvi uradni tekmi proti Slovaški (končali sta se z izidoma 1:1 in 0:3). Srečanje s Sandijem je nehote vrnilo spomin v Belgijo, ki je bila tudi sicer tesno povezana s prvimi mednarodnimi uspehi slovenskega futsala. Tri leta pred nami je tam nastopil KMN Vuko in osvojil TV turnir v Genku, Ljubljančani pa so vso Evropo šokirali in spravili na kolena z igranjem vratarja v polju. To vlogo je nepozabno odigral Marjan Dermastija.

Slovenska reprezentanca je ob prihodu v belgijsko prestolnico doživela šok. Ob prihodu smo lahko samo zavijali iz očmi, ko so nam delegat turnirja Petr Fousek s Češke in drugi predstavniki UEFA-e prezentirali novo futsal žogo in pravila igre, o čemur do prihoda v luksizni hotel z imenom »President« nismo imeli pojma. Kako je to mogoče, ne bi komentiral, saj se do danes nikoli nisem hotel spuščati v to, če je obvestilo o tem namesto v naših mapah končalo kje na NZS-ju. Žoga, ki so nam jo pokazali, je imela povsem druge karakteristike. Šlo je za manj odbojno žogo, ki je bila prvič uporabljena na teh kvalifikacijah. Časa za privajanje praktično ni bilo, saj nas je že po večernem treningu naslednji dan čakala prva tekma z Belorusi. To še ni bilo vse. Svoje taktične zamisli je moral spremeniti tudi naš selektor s svojim strokovnim štabom, saj smo šele takrat izvedeli tudi za akumuliranje prekrškov, ki jih dotelj nismo poznali. Takoimenovani sekundarni kazenski streli so se takrat izvajali z razdalje dvanajstih metrov (danes z desetih metrov). Kakorkoli že, pa smo prvo tekmo na uradnih tekmovanjih dobili. To je bila zmaga, ki se ji je po mojem prepričanju kasneje vsekakor posvečalo premalo pozornosti. Prve ne pozabiš nikoli. Beloruse smo premagali s 3:2. Tekma je bila odigrana v mestecu Deurne, ostale smo igrali v Pepinstru, Hasseltu in za konec še v »slovitem« Charleroiu. Naš prvi zadetek je zabil Darko Daljevič. Mariborčan s številko 2 na hrbtu je bil tudi strelec zgodovinskega prvega reprezentančnega gola v Košicah. Drugi slovenski gol je dosegel Boro Ristevski, zmagovitega pa Zoran Tesko. Naše fante, ki jih je v nadaljevanju turnirja spremljala tudi peščica navijačev iz Slovenije (pretežno iz Litije), je prvi čestital za zmago Sašo Udovič, ki si je takrat služil kruh na belgijskih travi (v  velikem nogometu, seveda). Dres s slovenskim grbom so nosili Marko Pungartnik, Vojko Majcen (vratarja), Bine Bratun (kapetan), Darko Daljevič, Darko Fele, Boro Ristevski, Zoran Tesko, Robert Zickero, Aleksander Brunšek, Janko Dolenc, Damjan Drole in Beno Čož. V nadaljevanju smo bili poraženi proti gostiteljem (2:5), visoko smo ugnali nebogljene Moldavce (12:2) in morali priznati premoč Rusom (3:7). S tretjim mestom smo takrat nedvomno zabeležili zelo odmeven rezultat. Vse tekme so fantje garali, prikazali tudi primerno kvaliteto, hkrati pa z velikim ponosom in srcem zastopali svojo deželo. Sicer pa smo jo Belgijcem in Rusom zagodli naslednjo pomlad, ko so se te tri reprezentance znašle na turnirju štirih dežel v Genku (četrta udeleženka turnirja je bila Madžarska).     

Preden se »odpravimo« v Genk, pa se še malo vrnimo na kvalifikacije. Na njih je zablestel čudežni ukrajinski deček Eremenko, ki je kasneje postal najboljši igralec fusala v Evropi. Na srečanju z Moldavijo, ki resda ni bila enakovredna tekmica, je zabil 18 (osemnajst) zadetkov, kar je nemara še danes rekordni dosežek na eni tekmi. Rusi so nedoraslim »bratom« nasuli kar 31 golov. No, in zdaj v Genk, kjer je Slovenija spet osvojila (samo) tretje mesto, toda ostala neporažena, med tistimi, ki so najzaslužnejši, da je ostala brez zmage z Belgijci pa so sodniki, ki so nam razveljavili regularen zadetek. Na omenjeni tekmi se je posebej izkazal naš sedanji selektor Andrej Dobovičnik. Doc je v Genku opravil svoje prve reprezentančne nastope, v slogu največjega mojstra z legendarne celjske tirm lige pri Petričku pa je zvozil in osmešil celotno belgijsko profesionalno ekipo. Njegov »ringlšpil« je po podaji na gol črto spremenil v zadetek Ljubljančan Robert Zickero-Zico. Slovenci so na tem turnirju dosegli tudi svoj prvi gol iz akumuliranega kazenskega strela. Ta »čast« je pripadla takratnemu novemu dirigentu in kapetanu Janku Dolencu iz Selnice ob Dravi. Z njim smo odpravili Madžare (1:0). Dobro igro smo kronali proti zmagovalcem turnirja Rusom z remijem 2:2, zadela pa sta Ristevski in Fele. Skratka, pot od Bruslja do Genka, oziroma po Belgiji je bila odskočna deska za naslednje generacije, ki so/bodo leta 2003 in 2010 nastopile na evropskem prvenstvu.

Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)