Kje začeti? Z dolžnim spoštovanjem do pionirjev organiziranega malega nogometa, danes futsala, med katere spadam tudi sam, je že prav, da začnem z letom 1984, ko je bila pri Nogometni zvezi Slovenije, ki je bila takrat še osrednja slovenska podružnica znotraj jugoslovanske zveze (FSJ) in je domovala na ljubljanskem Taboru, ustanovljena komisija za mali nogomet. Njen predsednik je postal nekdanji zvezni nogometni sodnik Franci Rupret, podpredsednik pa Mariborčan Borut Planinšič. Komisija je v sezoni 1984/85 pripravila prvo uradno - takratno republiško - prvenstvo, ki je potekalo v Žalcu v obliki enodnevnega turnirja, na katerem so se zbrali posamezni regionalni zmagovalci. Prvi naslov je pripadel mariborskim Talcem, ki so bili 9. aprila 1984 tudi prvi registrirani klub malega nogometa, ne samo v Sloveniji, ampak na področju celotne bivše skupne države.

Prva leta so bila prvenstva predvsem podaljšek letne sezone velikega nogometa, v kar precejšnji večini pa so na njih nastopali igralci s travnatih površin. Vzporedno so nastajali klubi, ki so vse bolj postajali zares malonogometni. Veliko vlogo je odigrala ljubljanska skupina KMN Kleparstvo Vukosavljevič - Vuko, ki je bil oktobra 1987 prvi registrirani klub malega nogometa na področju takratne ljubljanske nogometne zveze. Najboljši slovenski klubi so zelo uspešno nastopali na turnirjih širom Jugoslavije, kjer je bilo najbolj odmevno tekmovanje YURK (jugoslovenski revijalni kup), ki je kasneje dobilo slovensko inačico SRP (slovenski revialni pokal). Medtem se je leta 1987 zganila tudi FSJ in v Visokem pri Sarajevu pripravila prvo uradno jugoslovansko prvenstvo, na katerem je Slovenijo zastopal koprski Tutti Frutti Sonček in tam osvojil tretje mesto. Za Koprčane so sicer nastopali pretežno igralci velikega nogometa, nič drugače takrat ni bilo z ostalimi klubi. Toda čas je prinesel svoje in mali nogomet je vse bolj stopal z lastnimi nogami. Nemara prelomni trenutek se je zgodil leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, krovna organizacija pa je prepovedala nastopanje igralcem prve in druge (kasneje tudi tretje) slovenske lige velikega nogometa.  Ko to odločitev, ki je dolgo časa burila duhove, analiziramo danes, se pravzaprav NZS lahko zahvalimo, ker je s tem posredno vplivala na razvoj in predvsem napredek pravega slovenskega malega nogometa. Slovenija je krenila po poti danes najmočnejših futsal lig v Evropi (Španija, Rusija, Italija), kjer se v nekaterih rezultatsko zelo uspešnih deželah (Češka, Madžarska, Belgija) še vedno »hranijo« z igralci velikega nogometa.  

Za revolucionarno leto našega malega nogometa pa seveda lahko brez najmanjšega dvoma proglasimo leto 1995. V enajstem nadstropju ljubljanskega hotela Lev so se zbrali predstavniki osmih zmagovlacev medobčinskih nogometnih zvez in še dveh drugouvrščenih klubov z dodatnega kvalifikacijskega turnirja in opravili žreb novo ustanovljene prve slovenske lige malega nogometa. Samo dva meseca kasneje, natančneje 20.avgusta 1995 je bila formirana tudi državna reprezentanca, prvi zbor pa je bil v gostišču »Pri Godču« na Svetem duhu pri Škofji Loki. Sredi septembra je reprezentanca odigrala svojo zgodovinsko prvo tekmo, v drugi polovici oktobra pa odpotovala v Belgijo na prve kvalifikacije, ki so štele za tretje svetovno prvenstvo, obenem pa tudi za prvo poskusno evropsko prvenstvo leta 1996. Za selektorja je bil statistično že leto in pol prej imenovan Željko Pijetlovič, vendar pa ekipa v tistem času ni bila formirana. Tako je prazaprav prvi selektor postal Dušan Razboršek iz Litije, trener pa Darko Križman iz Maribora. To so bili zahtevni in danes premalo cenjeni pionirski časi slovenskega reprezentančnega malega nogometa, o katerih več v enem od naslednjih prispevkov.

Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)