K novoletnemu pisanju me je vzpodbudil dogodek, ki se mi je primeril ob predstavitvi slovenske reprezentance pred tekmo z Makedonijo, ki je bila odigrana tik pred Silvestrovim v Gorišnici. Ko je bilo treba gledalcem predstaviti slovenskega kapetana, me je enostavno zmanjkalo. Namesto, da bi pogledal na igrišče, sem njegovo ime pol minute iskal v zapisniku. No, vse se je srečno izteklo in Gorazd Drobnič je popeljal našo izbrano vrsto k zadnji preizkušnji v minulem letu.  

Moje "udejstvovanje" za mikrofonom se je začelo naključno pred več kot dvajsetimi leti na turnirju v Savskem naselju, v naslednjih letih pa je bilo z njim povezanih veliko srečanj, ki so zaznamovala zgodovino slovenskega futsala. Če izpustim ljubljanske turnirje, ki so se v osemdesetih in devedesetih letih vrstili vsak vikend, sem prvič nastopil kot "pomočnik" nenadkriljivega mariborskega kolega Boruta Planinšiča na finalnem turnirju četrtega prvenstva NZS v Škofji Loki leta 1987. Dve leti kasneje sem skupaj s predesdnikom komisije za mali nogomet Francijem Rupretom prišel v celjski Golovec kot eden od delegatov. Ker je organizator MNZ Celje na napovedovalca pozabil, sem vskočil za mikrofon. Turnir je bil zame še posebej zanimiv, saj je naš (ljubljanski) predstavnik KMN Vuko osvojil prvi naslov slovenskega prvaka. Zanj sta nastopila tudi izjemni Muradif Durič -Tarzan, ki je kasneje kariero nadaljeval v Belgiji, kjer živi in dela kot trener še danes, vrata pa je branil Bojan Vebarič. Slednji je žal dve leti pozneje v Krakovskem gozdu doživel prometno nesrečo s smrtnim izidom. Tik pred novim letom je minilo 20 let od tragedije. Bojan je bil vsestranski, eden najboljših vratarjev, po potrebi pa tudi napadalcev malega nogometa v Sloveniji.

Leta 1985 sem se vrnil na škofjeloški Poden, kjer sem vodil program na dodatnem kvalifikacijskem turnirju za vstop v novo ustanovljeno prvo slovensko ligo. V naslednjih letih sem na Gorenjskem postal stalni "sodelavec". Sezono med prvoligaši je sicer začel znani radijski novinar in domačin Dare Rupar, ker pa je bil ob petkih zaseden predvsem s hokejskimi prenosi za nacionalni radio,  me je k sodelovanju pritegnil "alfa in omega" škofjeloškega prvoligaša Franci Ahčin. No, vmes sva z njegovim bratom in tudi bivšim futsal reprezentantom Andijem nastopila skupaj na poletnem turnirju na Trati, kjer je Andi vzel v roke verjetno prvi brezžični mikrofon na malonogometnih tekmah in zabaval nabito številno občinstvo z različnimi intervjuji in nagradnimi igrami. Sam pa sem bil s stacionarnim mikrofonom na tovornjaku, od koder so se ponavadi "delali" malonogometni turnirji. No, kasnejša leta sem opravljal vlogo napovedovalca tudi na prvoligaških tekmah KMN Lipe, Naje in Metropola v Ljubljani. Ker pa delo ni bilo združljivo s funkcijo delegata, sem ga opustil. 

Z mikrofonom pa sem prisoten na večini tekem slovenske reprezentance. Nepozabna bo vsekakor ostala tekma v Litiji med Slovenijo in Slovaško v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2000. Moja glavna naloga je bila dvigniti na noge slovenske navijače. To včasih ni bilo enostavno, saj naj bi uradno smel napovedovati samo strelce in kartone. Toda tega pravila nisem preveč upošteval. Navijači po slovenskih dvoranah so se odzivali različno, Litijani pa so bili izjemni in morda je bil to kamenček k temu, da so naši fantje v zadnji minuti dosegli zmagoviti zadetek. Veselje v dvorani je bilo nepopisno. Drugi vrhinec je bila odločilna tekma kvalifikacij leta 2003, ki so prav tako potekale v Sloveniji. Pomerili smo se s Srbijo in Črno goro in z dvema goloma ob koncu prvega polčasa povedli 2:1. Zadoščal nam je že neodločen rezultat. Gostje so zaigrali na vse ali nič. Ni presotalo drugega kot dvigniti več kot dvatisoč navijačev iz vse Slovenije in pomagati fantom do cilja. To nam je uspelo, levji delež h končnemu uspehu (zmagi) pa je prispeval izjemni vratar Marko Pungartnik. Tretje srečanje, ki bi ga izpostavil pa je bilo nedvomno lansko gostovanje trikratnih svetovnih prvakov Brazilcev v polnem Tivoliju. Preden sem šel v dvorano, sem zavil na "eno dozo", glavni zalet pa so mi dale brazilske plesalke, ki so nastopile deset minut pred protokolarnim začetkom. Tudi tekma je bila nepozabna, naši so dosegli tri gole, vratar Darko Tokič pa je v drugem polčasu branil sijajno. Dvorana je bila na nogah in upam, da sem k odličnemu vzdušju prispeval tudi sam.  

Verjetno pogrešate še več pomembnih tekem, predvsem pa dvojne kvalifikacije v Laškem. Člani po fenomenalnem večeru proti Romunom niso uspeli premagati (ali celo izgubiti 2:3, 3:4) Belgijcev, zato se je veselo razpoloženje med združenimi slovenskimi navijači, prevladovali so tisti iz Posočja, po končnem pisku sirene spremenilo v veliko razočaranje. Laško pa je leto dni kasneje vendarle postalo srečen kraj slovenskega futsala, saj je tam slavila mlada reprezentanca U-21 in se uvrstila na žal nesojeno prvo evropsko prvenstvo, saj Uefa turnirja v Sankt Peterburgu ni priznala. To ne zmanjšuje uspeha naših mladcev, toda v veliki nogomet zaljubljenemu gospodu Platiniju bi preko mikrofona sporočil, da  je prevzel odgovornost za morebitno stagniranje dela z mladimi v futsalu. Sreča pri napovedovanju na mednarodnih tekmah je bila tudi ta, da gospodje sodniki in delegati povečini niso razumeli našega jezika in smo si vsa ta leta lahko privoščili malo več (navijanja). Za konec se vsem zahvaljujem za pozornost in hkrati opravičujem za neizogibne lapsuse. Tudi tiste, ki so nastali med mojim poldrugo leto trajajočim komentiranjem prvoligaških tekem na TV-3.    

Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)