Obrambna nogometašica je tako druga slovenska reprezentantka s tem dosežkom, kot prvi je to uspelo Mateji Zver, med člani moške reprezentance se lahko s tem dosežkom pohvalita Boštjan Cesar in Bojan Jokić.

Kaja Eržen je za slovensko reprezentanco debitirala 5. aprila 2012 proti Nizozemski, doslej je za člansko vrsto dosegla štiri gole. Doma in na tujem je slovenska obrambna nogometašica pustila močan pečat. Od leta 2017 igra v elitni italijanski ligi Serie A. Od leta 2022 do leta 2025 je bila članica Fiorentine, pred tem je igrala za Napoli, Romo in Tavagnacco. Letos je prestopila v ekipo Ternane.

Kaj vam najprej pride na misel ob 100. nastopu za slovensko reprezentanco?

Da se staram (smeh). Prva misel, ki se mi utrne, je ta, koliko smo že dali čez, koliko časa sem že v tej reprezentanci, koliko dobrih izkušenj sem nabrala v vsem tem času, čez koliko slabih stvari smo šle skupaj. Res je bilo celotno potovanje polno emocij.

Ste ponosni na ta dosežek?

Da, sem ponosna. Mislim, da si vsaka tekmovalka želi priti do tega jubileja, do stotih nastopov in še več. Sem ponosna na to in mislim, da mi s tem tako NZS kot trenutni in pretekli strokovni štab izkazujejo zaupanje. Ta dosežek mi daje dodaten zagon.

Kakšna je bila pot do tega mejnika?

Pot je bila kar trnova. Ženski nogomet se je od moje prve tekme leta 2012 do danes zelo spremenil in se še vedno spreminja iz leta v leto, iz dneva v dan. Pot je bila težka, polna emocij, rezultatov, novih ljudi in izkušenj. Tudi Mateja Zver, s katero igrava v reprezentanci že dolgo, je vse to doživela. Zame je to poseben dosežek, saj sem jo kot mlada imela za vzor. Tako je še danes in dejstvo, da sva skupaj v reprezentanci ter da sva skupaj dosegli moj stoti nastop, je nekaj, česar si nisem nikoli predstavljala. Dekleta smo skupaj že nekaj let in smo kot lotusov cvet, ki raste iz blata. Šle smo čez veliko težkih trenutkov, da smo prišle do točke, kjer smo danes. Veseli me, da se je ženski nogomet začel tako ceniti in da bodo mlajše generacije imele stvari, ki jih mi nismo imele. To mi daje dodatno motivacijo, saj smo zgradile nekaj, v čemer bodo uživale tiste, ki prihajajo za nami.

Ste kdaj že razmišljali o tem, da nogometne čevlje obesite na klin?

Takega trenutka v karieri še nisem doživela. Bilo je veliko vzponov in padcev. Nikoli mi ni manjkalo motivacije, so pa slabi dnevi, ko se vprašaš zakaj. A na koncu dneva vedno najdeš razloge – to je moja služba, pridejo dobri in slabi trenutki, a nikoli nisem bila na točki, da bi rekla, da imam dovolj.

Kakšni so bili začetki v nogometu?

Bila sem zelo energičen otrok, to sem še danes. Začela sem trenirati s fanti in hitro mi je postalo všeč. Nekako sem se našla v tem. Potem sem prišla k puncam, začela sklepati nova prijateljstva, bila v drugačnih okoljih in tako je iz leta v leto raslo. Tako sem ostala v nogometu – in se še ne končuje.

Kateri so najlepši spomini na začetke v nogometu?

Najlepši spomini na začetke so tisti, ko se spomnim, da včasih nismo imeli tekem med vikendi, ampak turnirje. In meni je bilo res lepo, ko smo šli na te turnirje, ko so bili tam vsi starši, ko smo bili kot majhna družina. Tam smo se povezali – igralke iz Prekmurja in me z Gorenjske. Ti spomini ostanejo. Nogomet nas je združil in nas še danes povezuje. Ohranila sem ogromno stikov z igralkami, s katerimi sem igrala, in tudi danes imam velika prijateljstva na igrišču in zunaj njega.

Kaj vam je dal nogomet?

Nogomet mi je dal vse. Z njim sem zrasla, lahko rečem, da me je vzgojil. Vse se je vrtelo okoli nogometa. Po karieri – upam, da bo dolga – si želim ostati v nogometu, ne kot igralka, ker ni mogoče igrati večno, ampak v kakšni drugi vlogi.

Kaj vam pomeni igranje za Slovenijo?

To mi je največja čast, največji ponos. Slovenija je majhna država, mnogim neznana. Zastopati svojo državo je nekaj največjega. Mislim, da smo zelo dobri v individualnih športih, kjer je prepoznavnost večja, a tudi v kolektivnih se dvigujemo in nas prepoznavajo širše. Vsaka tekma in vsak dan v dresu Slovenije mi pomeni ogromno.

Se spomnite prve tekme v reprezentančnem dresu?

Spomnim se svoje prve tekme za člansko reprezentanco – mislim, da smo igrale proti Nizozemski. Bilo je veliko ljudi, kar je bilo zame kot mlado igralko nekaj novega. Mislim, da je Mateja Zver na tisti tekmi zadela iz sredine, kar me je takrat res navdušilo. To mi je res ostalo v spominu. Vsaka tekma nekaj pusti. Pozitivna trema je bila takrat, ostala pa je še danes – in je lep občutek, da jo imaš.

Kateri je najljubši trenutek v reprezentanci?

Najljubši trenutek v slovenskem dresu je bil prvi – prvič, ko sem stopila na igrišče, odigrala uradno tekmo, prvič pela slovensko himno. Takrat se mi je glas tresel in pela sem po tiho, da me ne bi kdo slišal. Danes, pri stotem nastopu, jo pojem najglasneje, da me vsi slišijo.

Kaj bi sporočili mlajšim dekletom, ki se spogledujejo s tem, da bi igrala nogomet?
Svetovala bi jim, naj uživajo v trenutku. Naj se zavedajo, da je izbrana vrsta nekaj elitnega in da se ne more vsaka igralka prebiti vanjo. Naj uživajo in naj se sprostijo, ker samo tako lahko iz sebe iztisnejo maksimum. Hkrati pa naj se zavedajo odgovornosti – do ljudi okoli sebe, do mlajših generacij, do gledalcev, do države, ki jo zastopajo.

Kako so na vas gledali, ko ste začeli igrati nogomet?

Fantje so bili presenečeni, punce pa so me spraševale, ali me ne boli, ko padem. Ne, me ne boli. Starši so me lepo sprejeli, ker je tudi brat igral. Vedno so me podpirali. Mama je sicer na začetku mislila, da bom plesala – pač, zdaj plešem na igrišču, svoj poseben ples. Imela sem podporo staršev, prijateljev, učiteljic. Na koncu so me vsi podprli.

Kdo in zakaj so ključne osebe na vaši športni poti?

Moji starši, prijatelji, tisti, ki mi stojijo ob strani tudi v najtežjih trenutkih. Mama je na vseh tekmah. Družina in prijatelji so tisti, ki te spremljajo od začetka do konca.

Kaj vam pomeni podpora navijačev? Ali jih slišite med tekmo?

Navijači mi dajejo dodatno moč. Razlika je ogromna, ali igraš pred praznim ali pred polnim stadionom. Zvok, energija, podpora – to je dodana vrednost, ki te ponese naprej.

Slovenija napreduje, igrate dobro, je napočil čas za preboj na veliko tekmovanje?

S to reprezentanco imam zelo visoke cilje. Eden je bil stoti nastop, kar mi je uspelo. Z ekipo pa si želim priti na svetovno ali evropsko prvenstvo. Pred tem ne bom nehala igrati. To je moj cilj za bližnjo prihodnost. Vse pa pride s trdim delom, dobrim ekipnim duhom in dobrim strokovnim štabom. Vsi delamo za isti cilj – igralke, zdravniška služba, medijska ekipa, vsi. Vsak doda svoj košček v mozaik. In ko se bo to poklopilo, bomo dosegle tisto, za kar delamo že leta.

Že kar nekaj časa igrate v italijanski ligi, očitno vam ustreza.

V Italiji sem že sedem, osem let. Jezika sem se naučila v šestih letih, počutim se, kot da sem tam odrasla. Mentaliteta mi odgovarja. Morda je to država, ki mi najbolj ustreza. Zelo sem zadovoljna, čeprav ne bom rekla, da bom tam zaključila kariero. Nikoli se ne omejujem. Za zdaj mi je Italija res dala čudovito izkušnjo.

Kaj bi današnja Kaja svetovala mlajši Kaji?

Spomnim se sebe pri desetih letih – nisem bila pri miru niti pet minut. Rekla bi ji – bodi to, kar si, ker samo tako boš prišla do tega, kjer si danes. Ko trener govori, se poskusi malo bolj osredotočiti. Včasih je težko, ko si mlad, ampak mogoče sem ravno zaradi tega ljudem ostala v spominu – ker sem bila nekaj posebnega. Mlajši Kaji bi torej rekla, naj ostane to, kar je, naj dela tako, kot dela, le malo več naj posluša trenerje.

Tekst: NZS/TT, Naš nogomet, december 2025
Foto: NZS/M24.si